V oktobru se je skupina desetih dijakov in dveh spremljevalk z Gimnazije Jurija Vege Idrija udeležila izmenjave v Minamati, katere namen je bil krepitev vezi med občinama in srednjima šolama.

Občini Minamata in Idrija že več let pleteta prijateljske vezi, saj  ju povezuje sorodna zgodovinska izkušnja ter naravnanost k trajnostnemu razvoju in prav pogled v prihodnost je razlog, da je že več let del tega sodelovanja tudi naša šola.  Ob tej priložnosti, ko smo vračali obisk japonskim kolegom, ki so nas obiskali lani, je župan Bojan Sever županu Minamate Toshikaru Takaoki napisal pismo, ki smo mu ga izročili na uradnem sprejemu na občini. Gostitelji so izpostavili začetke povezovanja med občinama in izrazili željo, da se sodelovanje nadaljuje tudi v prihodnje.

Svoj delež k prepoznavnosti Idrije v Minamati sva prispevali tudi profesorici angleščine na Gimnaziji Jurija Vege Idrija Klavdija Stepančič in Manica Seljak, saj sva se odzvali povabilu doktorja Minora Koge, direktorja inštitucije Environmental Academia, in izvedli javno predavanje za prebivalce mesta. Dveurni predstavitvi z naslovom »Idrija in rudnik živega srebra včeraj in danes« je sledila delavnica, kjer so udeleženci v majhnih skupinah razmišljali o predlogih za boljšo kvaliteto življenja v Minamati, ki so se jim porodili med poslušanjem. Predavateljici sva njihove predloge komentirali, sledili pa so še odgovori na vprašanja in izjave za medije, kar je lepo zaokrožilo ta zanimiv nedeljski dogodek. Seveda smo se v času izmenjave tudi mi podrobneje podučili o posledicah, ki jih je ljudem povzročila bolezen Minamata. Obiskali smo tamkajšnji muzej, kjer smo pretreseni ugotavljali, kako katastrofalen učinek je imelo živo srebro na zdravje prebivalcev.

Slovenijo, Idrijo in njeno dediščino so predstavljali tudi dijaki, in sicer pred množico vrstnikov v šolski telovadnici, kjer je ravno takrat potekal  šolski festival, v katerega smo bili vključeni tudi s sodelovanjem v plesni točki, s čimer so nam gostitelji izkazali veliko naklonjenost.

Dijaki pa so si nabirali tudi drugačnih izkušenj, saj so jih v svoje domove sprejeli vrstniki, kar na Japonskem ni pogosta praksa. Izkušnja je bila nepozabna tako za goste kot za gostitelje in o njej priča tudi izjava dijakinje Yurko Fukami: »Polona je bila del naše družine in kljub mojemu slabšemu znanju angleščine smo se vse dogovorili in prijetno klepetali. Vsakemu dijaku bi priporočila tako izkušnjo. Ko bi le izmenjava trajala dlje!«

Izmenjavo na Japonskem je zaokrožil obisk starih prestolnic Kyota in Nare ter Hiroshime, kjer je v muzeju nazorno prikazano trpljenje prebivalcev zaradi atomske bombe. Bolj vedro je bilo zadnje popoldne pred odhodom v Kobeju, kjer smo že začutili kanček naše kulture, saj je bilo to pristaniško mesto med prvimi, ki so se v trgovanju odpirala zahodu.

 

Dostopnost