V torek, 7. maja, so se na GJV Idrija odzvali na ponudbo Društva Humanitas . Dijakinja Zala Kopač je takole opisala dogajanje:
Prvošolci smo obiskali zanimivo predstavo V očeh begunca v zaklonišču pod Argentinskim parkom v Ljubljani.
Prostovoljka društva Humanitas nam je najprej pokazala posnetke z vojnih in konfliktnih območij: Afganistana, Irana, Sirije, Iraka in Turčije, potem pa nas je opozorila na možno klavstrofobijo, mraz in agresivne igralce ter nam določila naše identitete – postali smo begunci.
Temno, vlažno in zatohlo klet so preplavili kriki zamaskiranih ljudi, ki so takoj planili nad nas. Zahtevali so denar od nas, »beguncev«, nam pobrali težke jakne in nam nadeli rešilne jopiče; kdor ga ni dobil, bo pač utonil.
Po tleh smo se morali splaziti do čolna in naključno izbrati še veslača, ki nas bo poskusil pripeljati v obljubljeno deželo – Evropo. V nabito polnem čolnu se je zaslišal glas ženske, ki se je utapljala skupaj s svojim dojenčkom, nihče jima ni pomagal. Na koncu je odzvanjal le še predirljiv jok dojenčka, ki je pravkar ostal brez mame.
Ko smo po dolgi poti končno začutili tla pod nogami, so nas v svoje roke hitro dobili policisti, ki nam niso izkazovali niti kančka sočutja. Pretipali so nas, nas preklinjali, eno izmed deklet si je celo poškodovalo koleno.
Odpeljali so nas v ogrado, kjer je bilo polno smeti: plastenke, vrečke in celo biološki odpadki. Policisti so nas strogo nadzorovali. Nismo se smeli dotikati sten, se pogovarjati … Prostovoljce, ki so nam hoteli pomagati, so odgnali s silo, o nas pa so prišli poročat tudi mediji, ki so grobost policistov prekrili. Majhne skupinice so nato odpeljali naprej na popis.
Odkar smo prišli, so z nami prvič ravnali prijazno. Prostovoljci so nam končno smeli dati kozarec vode in jabolko ter odeje. Med popisovanjem smo se počutili, kot da nas sploh ne bi popisovali ljudje. Kot po tekočem traku je vsak moral dati svoj prstni odtis, podati ime in svojo rojstno državo. Le redkim so prehod čez mejo odobrili. V resnici ni bilo zares važno, kdo si, od kod si in zakaj bežiš. Odločitev, ali boš odobren ali ne, je bila v rokah sreče.
